Pri nas živimo na podeželju in moram reči, da imamo veliko dreves. Tako jeseni, ko se človek sprehaja, vidi veliko neobranega sadja in če ga doma nimaš prav nič, te kar srce boli, ko vidiš kako sadje propada. Sama se vsako jutro sprehodim in en dan sem šla mimo oreha, kjer sem na tleh videla ogormno orehov. Sprva nisem vedela, kaj naj naredim. Še kako dobro sem se zavedala, kako zdravi so orehi. Tako jih tisti dan nisem pobrala in doma sem premišljevala o tem, ali naj jih poberem ali ne. Tako sem začela razmišljati, od koga je oreh in ko sem prišla do spoznanja, da je to osamljena kmetija že nekaj let, sem se odločila, da grem drugi dan in jih poberem. 

 

Ali sem imela slabo vest?

Moram priznati, da je nisem imela, ker sem resnično vedela, da teh orehov ne bo pobral nihče in da jih lahko poberem sama. Nabrala sem orehov za celo gajbico in tako poskrbela, da smo imeli orehov za celo zimo. Tako bi morali tudi drugje, ko doma nimajo možnosti domačega sadja ali drugih pridelkov. Veste koliko sadja propade na travnikih in tako bi ljudje lahko imeli doma domače sadje. Sama sem takšna, da rada naberem sadje ali druge pridelke jeseni, kot so kostanji, lešniki, orehi, če vem, da so to zapuščena drevesa in ni nikogar, ki bo te pridelke pobral. 

Vsi se dobro zavedamo, kako draga je domača hrana v trgovini, zato le pojdite na sprehod v gozd, ker tako lahko poskrbite zase. Če najdete samo eno jabolko na dan, je vredno veliko.